Ni enotne fiksne vrednosti za debelino ognjeodpornega ovoja-; namesto tega se določi na podlagi kombinacije dejavnikov, vključno z zahtevano oceno-odpornosti proti ognju, vrsto strukturnega elementa, ki je zaščiten, in lastnostmi materiala. Pri inženirskem načrtovanju se debelina običajno določi s testiranjem-odpornosti proti ognju ali standardiziranimi metodami izračuna, da se doseže zahtevana meja odpornosti-na požar.
Na splošno velja, da daljša kot je zahtevana ognjeodpornost, večja je potrebna debelina. Na primer, pri običajni zaščiti jeklenih konstrukcij je za doseganje eno{2}}mejne-požarne odpornosti morda potrebna le relativno tanka plast ovoja; če pa se zahteva dvigne na dve- ali tri-urno oceno, je treba povečati debelino materiala ali uporabiti več-kompozitno strukturo, ki zagotavlja izboljšano toplotno izolacijo. Toplotna prevodnost različnih materialov prav tako neposredno vpliva na oblikovanje debeline; materiali, kot so keramična vlakna, lahko pogosto dosežejo visoke stopnje požarne -odpornosti z razmeroma tankimi plastmi, medtem ko materiali iz kamene volne lahko zahtevajo debelejši nanos.
Vrsta strukturnega elementa vpliva tudi na zahteve glede debeline. Načrtovane debeline jeklenih stebrov in nosilcev se razlikujejo zaradi razlik v njihovi izpostavljenosti ognju; pri vitkih komponentah, kot so kabli in cevi, je poudarek na celovitosti in enakomernosti ovoja, ne pa na preprostem povečanju debeline. Med dejansko gradnjo se upoštevajo dejavniki, kot so obdelava spojev, načini pritrditve in gradbena toleranca, meje načrtovanja pa se ustrezno povečajo, da se zagotovi, da splo-odpornost proti ognju ustreza zahtevanim standardom.
Zato debelino ognjeodpornega ovoja določi projektant na podlagi celovite ocene ustreznih kodeksov požarne varnosti, podatkov o preskusih materialov in posebnih pogojev projekta, ne pa zgolj z uporabo fiksne številčne vrednosti.