Izdelava ognjeodpornih ovojev je določena s specifičnim scenarijem uporabe, ki narekuje zahtevano požarno stopnjo in strukturno konfiguracijo. Običajna praksa vključuje izbiro osnovnih izolacijskih materialov-, kot so kamena volna, odeje iz keramičnih vlaken ali aluminijeva silikatna vlakna-in njihovo predelavo v plošče ali zvitke velikosti, ki ustrezajo ciljnim komponentam za poznejše ovijanje.
Ko je osnovni sloj oblikovan, se nanese ojačitev. Tkanina iz steklenih vlaken, kovinska mreža ali visoko{1}}temperaturni anorganski premazi so običajno integrirani z izolacijskim materialom za izboljšanje splošne natezne trdnosti in strukturne stabilnosti. Ta korak se osredotoča na zagotavljanje, da material ohrani svojo zaščitno funkcijo-preprečevanje krčenja, razpok ali ločevanja-v pogojih visoke-temperature, hkrati pa izboljša njegovo prilagodljivost med namestitvijo.
Nato se nanese zunanja inkapsulirana plast za izboljšanje odpornosti proti vlagi, odpornosti proti koroziji in vremenskim vplivom. Običajne metode vključujejo nanašanje aluminijaste folije, ognjeodpornih-premagov ali zaščitnih filmov, da se zagotovi stabilno delovanje v celotni življenjski dobi izdelka. Čeprav ta plast ne prispeva neposredno k toplotni izolaciji, igra ključno vlogo pri podaljšanju življenjske dobe izdelka.
Končna faza vključuje končno obdelavo in testiranje, ki zajema rezanje, oblikovanje in sestavljanje (prek šivanja ali lepljenja), čemur sledijo strogi preskusi požarne odpornosti, gostote in stabilnosti. Ognjeodporni izdelki so odobreni za dejanske inženirske aplikacije šele po izpolnjevanju vseh ustreznih standardov.