Stopnja zaščite ognjeodpornih ovojev se običajno nanaša na čas, v katerem lahko ohranijo strukturno celovitost in toplotno izolacijo v standardnih požarnih pogojih; to je običajno izraženo kot "ocena požarne odpornosti" v urah. Običajne ocene vključujejo 0,5, 1, 1,5, 2 in celo 3 ure, z različnimi ocenami, ki ustrezajo posebnim zahtevam inženirske aplikacije.
V praksi se nižje vrednosti (npr. 0,5–1 ure) pogosto uporabljajo za ne-kritične komponente v splošnih civilnih zgradbah, kot je zaščita določenih kablov ali pomožnih cevovodov. Vmesne ocene (1–2 uri) se pogosto uporabljajo na območjih s strožjimi zahtevami glede požarne varnosti, kot so poslovne zgradbe, podzemni prostori in prostori z opremo. Visoke ocene (2 uri ali več) se običajno uporabljajo za-nosilne jeklene strukturne elemente ali kritične sisteme reševalnih vrvi, da se zagotovi strukturna stabilnost in dovolj časa za evakuacijo osebja med požarom.
Stopnje zaščite so v prvi vrsti določene na podlagi nacionalnih ali industrijskih standardov testiranja požarne varnosti. Ti vključujejo simulacijo standardne krivulje naraščanja-temperature požara, da se oceni, ali material odpove v določenem časovnem okviru-na primer s prekoračitvijo temperaturnih omejitev na neizpostavljeni strani, strukturno okvaro ali izgubo toplotne izolacijske sposobnosti. Posledično se lahko stopnja zaščite določenega ognjeodpornega ovojnega materiala razlikuje glede na dejavnike, kot so debelina, gostota ali sestavljena struktura.
Pri inženirskem načrtovanju se stopnja zaščite ne določi ločeno, temveč s celovito oceno, ki upošteva vrsto stavbe, predvideno funkcijo in stopnjo tveganja. Izbira ustrezne ocene za -odpornost proti ognju doseže ravnotežje med stroški in varnostjo, hkrati pa izpolnjuje regulativne standarde in praktične potrebe po zaščiti.